Nekaj hiš od naše se nahaja gasilsko društvo z nekaj gasilskimi avtomobili. Živim v manjši vasi in zato, je takšno manjše gasilsko društvo čisto dovolj. Za zdaj res še ni bilo večjih težav, če bi pa bile, je pa blizu od nas nekaj večjih vasi, z malo večjo opremo.
Je pa vsekakor hiša in oprema, ki jo ima naše gasilsko društvo zelo simpatično. Vedno, ko se peljem mimo, me spomni na prizor o gasilcih iz kakšne risanke. Kot da bi izrezal celoten videz iz risanke. Bela hiša, bela prosojna vrata, urejeno dvorišče in travnik ter drevesa. Prav pravljično je videti v resnici. Upam, da to ne bo razumljeno, kot da v njem ne bivajo usposobljeni gasilci. Ravno nasprotno, zelo obvladajo svoje področje. Ampak mi je pa vseeno zelo lepo videti ves ta red, ki ga je gasilsko društvo uspelo narediti, da celotno njihovo okolje tako zelo pomirja, medtem ko izvajajo zelo zahtevno delo.
Lahko rečem celo, da imajo bolje urejen vrt kakor pri nas doma. Je pa res, da je naš precej velik in da se mi zadnje nekaj let bolj ne da ukvarjati s tem. Me je pa res že zamikalo, da bi gasilsko društvo povprašala, kaj delajo s travo, da je tako sveža in lepa zelena celo pomlad, poletje in jesen. Seveda bi v zahvalo prinesla vsaj kakšne piškote.
Edino, kar zna biti, kdaj pa kdaj malo moteče je, ko v največji tišini dobijo kakšen poziv in to zna biti kar glasno. Saj če bi bila navajena kot takrat, ko sem živela v večjem mestu, verjetno ne bi niti opazila. V takšni tišini je pa razlika tako očitna, da se kar prestrašim. Še dobro, da je to bolj redko ob takih urah in da je zelo hitro mimo. Vseeno pa ne morem biti jezna na gasilsko društvo, ki povzroča hrup, ko gre pomagat nekomu v stiski.