Vedno me je veselil poklic varuške, ampak ker nisem ravno imela podpore staršev, nisem šla na vzgojiteljsko šolo, ampak na ekonomsko. Čez celo srednjo šolo sem se tako grozno počutila, to nisem bila jaz, moj poklic je bil poklic varuške, kako zelo sem si ga želela. Na koncu srednje šole, sem že pošteno obupala, komaj sem jo naredila.
Ker nisem imela nobene želje iti študirat, saj so moje sanje bile čisto druge, mi je prijateljica svetovala, da pa naj pogledam, če bi lahko šla delat popoldansko privat šolo za vzgojiteljico. Ta ideja mi je ostala v glavi in nisem mogla prenehati razmišljati o tem. Na koncu je bilo tako, da sem se z starši le uspela dogovoriti in da sem na koncu postala po poklicu vzgojiteljica. Seveda sem dobila službo varuške, ker sem si to tudi želela in to se na razgovorih čuti. Tako nisem šla delat za vzgojiteljico v vrtec, ampak sem šla za varuško, ker mi je to bilo bolj všeč.
Danes imam podjetje in svoje varuške. To je poklic, ki zahteva veliko dela, spoštovanja, komunikacije, varuške morajo biti dobre, prijazne, odgovorne, srčne, to ni tako lahko, marsikatera bi rada bila varuška, a enostavno to ne more biti, ker nima vseh teh vrlin. Čuvanje otrok je še kako zahtevno delo in da prideš do dobre varuške potrebuješ izkušnje. Moje varuške so skoraj vse že same mame, tako da izkušnje dobiti tako, da si sam starš je nekaj najboljšega.
Danes sem srečna, tudi sama varujem otroke, kot vse zaposlene pri meni, ne bi rabila biti več varuška, lahko bi samo kontrolirala in vodila podjetje, a poklic varuške ne dam od sebe stran, tako da tudi sama čuvam vsako leto kar nekaj otrok, ker enostavno v tem uživam in se imam lepo.