Doma imamo lepo vrtno trato, trava je vedno pokošena in dokler nisem videla pri prijateljih njihove vrtne trate, sem bila prepričana, da je naša lepa, ne vem, katera travna semena uporabljajo oni, samo vrtna trata je fenomenalna. Naša bi lahko rekli, da je čisto navadna trava.
Na obisk k njim smo šli prvič, od kar so uredili okolico in na to, sem jaz čisto pozabil, ko pa sem stopil na njihovo vrtno trato, sem doživel šok, to je bila tako ravna trava, čisto vsa je bila enaka in ko je moj sin vrgel žogo na njo in se hotel iti žogat, sem videl, da po tej travi oni sploh ne hodijo. Seveda kupiti takšna travna semena in toliko časa porabiti, da čisto vsak plevel daš ven iz te trave, res ne preneseš, da bi kdo teptal po tej travi. Ampak je to smisel vrtne trate? Da jo gledaš in po njej ne smeš hoditi. Resnično mi je bila lepa, a ne bi je zamenjal za mojo, na kateri se vedno igramo, včasih se po njej vozimo z avtom in še vedno je trava. Naša travna semena so pomešana z plevelom in navadno travo. Glavno nam je, da je vse lepo zeleno.
Tako urejene vrtne trate še jaz nisem videl, niti v kakšnem urejenem parku, to je bilo res videti, kot iz slike. Prijatelja niti ni bilo sram povedati, da se po tej travi ne hodi, ponosen je bil nanjo in žena je povedala, da jo dnevno ureja in takoj vidi, če zraste kakšen plevel. Vse lepo in prav, oni imajo lahko takšna travna semena, nimata otrok in to je očitno za njiju kot slika, ki jo občudujeta. Pri nas pa so travna semena pripomogla, da je zrasla trava, to je bila vsa naloga. Smisel trave pa je, da se lahko na njej igramo. …
Če si danes mlada družina želi kupiti stanovanje na obali, si ga zelo težko privošči, ker so stanovanja veliko predraga. Seveda sama lokacija naredi svoje, naju z punco so zanimale nepremičnine Izola, ker nama je bila Izola od nekaj lepa. Oba prihajava iz obale, ona iz Portoroža, jaz pa iz Ankarana. Hotela sva si ustvariti svoj dom in ko sva šla gledat cene nepremičnine Izola sva postala žalostna, saj sva ugotovila, da si tega enostavno ne moreva privoščiti.
Ni nama bilo živeti pri starših, hotela sva nekaj svojega. Ker sva morala narediti plan, kako priti do nepremičnine Izola, sva prvo šla vsak na svojo banko, da vidiva, koliko kredita sploh lahko dobiva, da potem lahko gledava, katere nepremičnine Izola so nama dostopne.
Lahko samo rečem, da so mladi danes res v težki situaciji, da bi si lahko samo eden vzel kredit in kupil stanovanje ni možno. Skupaj sva prišla do čisto normalnega zneska, prav nič visokega, tako sva ugotovila, ko sva gledala cene, koliko stanejo nepremičnine Izola, da si lahko mogoče privoščiva enosobno stanovanje. A vedela sva, da bova potem imela oba kredite skoraj veliko let. A najina želja je bila večja od straha, da nama ne bo šlo.
Vsak dan sva gledala nepremičnine Izola in našla sva lepo, novo, enosobno stanovanje. Ko sva ga šla pogledat je bilo idealno, lepo, prostorno, na lepi lokaciji, oba sva vedela, da bi to lahko bil najin dom. Speljala sva do konca, vzela kredit in se vselila, danes sva presrečna, da imava najin kotiček, seveda zanj mastno plačujeva, a je najin. Sva pa zelo žalostna, ker so nepremičnine Izola in seveda vse nepremičnine na obali tako drage. V mladih je prihodnost, a mladi si danes ne morejo privoščiti normalnega življenja. Kako naj bodo potem srečni, če živijo v pomanjkanju.…
Že od nekdaj sem paničar, zato karkoli me boli, takoj naredim paniko. Nazadnje so se mi zjutraj pojavili mravljinci v levi roki in nisem vedel, zakaj bi do tega prišlo. Ker me je skrbelo, sem preko neta skušal poiskati rešitev in odgovor za mojo težavo, tako sem prebiral cele 3 ure in na koncu bil čisto prestrašen. To prebiranje raznih bolezni, te naredi še bolj paničnega.
Hotel sem se prepričati, če se bodo mravljinci v levi roki te dni še kaj pojavili ali se mi je to res zgodilo samo enkrat, tako sem čakal. Minil je cel teden in mravljinci v levi roki se niso ponovili. Tako sem se sprostil, eno jutro pa me je omrtvičena roka ponovno zbudila iz spanja. Kar nekaj časa sem potreboval, da je roka bila normalna, a tokrat sem vedel, da sem zaspal na njej, tako se nisem prav nič prestrašil. Potem pa sem začel premišljevati, da bi se mi to lahko zgodilo tudi prvič, ko so bili mravljinci v levi roki, pa na to nisem niti pomislil, enostavno sem kar mislil, da je kaj resnega.
No, na koncu je bilo verjetno to res to, ker se mravljinci v levi roki, res niso nikoli več ponovili. Še dobro, da sem se en dan zbudil na poležani roki, kajti drugače bi še danes tuhtal, zakaj so se mi pojavili mravljinci v levi roki in mogoče zaradi tega celo obiskal zdravnika.
Naj vas mravljinci v levi roki ne skrbijo, če se pojavijo le enkrat in vas je to zjutraj prebudilo, ker je velika verjetnost, da ste si roko poležali, ni vse vedno bolezen. Če pa se mravljinci v levi roki ponavljajo redno, pa je vsekakor dobro preventivno obiskati zdravnika, da ne bi bilo kaj resnega. Za zdravje je potrebno skrbeti z gibanjem, zdravo prehrano in mirnim življenjem.
Ko sem postal študent na obali sem šele začel živeti bolj sproščeno, vedno sem vse počel po pravilih, nikoli nisem šel ven z prijatelji, sedaj pa se je to spremenilo, gostilne obala so vabile nas študente, ki smo bili polni energije, smeha in želje po druženju.
Počasi sem spoznaval svet zabave in nočnega življenja, gostilne obala so polne nas študentov, mi pa smo se imeli prekrasno. To so bila moja najlepša lepa, vsak dan sem se zbudil srečen, vedel sem, da moram hoditi na faks, predavanja, delati izpite, to sploh ni bilo vprašanje, tako sem bil priden študent, gostilne obala pa so tudi poskrbele, da sem se znal sprostiti. Nikoli si nisem predstavljal, da ko bom šel študirat, da se bom imel tako lepo. Spoznal sem 3 dobre prijatelje in tako smo se vedno družili skupaj, skupaj smo hodili na predavanja in tudi na žur. Poznali smo vse gostiln obala in imeli tiste izbrane, v katere smo šli skorja vsak dan na pijačo.
Zvečer pa so prišle spet druge gostilne obala na vrsto, tako smo imeli par gostiln v katere smo zahajali in se imeli lepo. Moje življenje je v tem obdobju res bilo lepo, če sem še tako z težavo šel od doma, pa sem kar hitro spoznal, da sem naredil prav in da je prav, da se sam znajdem v tem svetu, kajti preveč sem bil odvisen od staršev in nikakor nisem hodil. Tako sedaj poznam skoraj vse gostilne obala, ker smo z prijatelji večkrat obiskali vse. Bili smo res dobri prijatelj, pomagali smo si med seboj, znali pa smo se tudi pošteno zabavat. Ti naši žuri so po navadi trajali do jutranjih ur, drugi dan pa smo že sedeli v predavalnici na faksu, zvečer pa so spet pele gostilne obala, čisto nič nismo zamudili, energije in volje smo imeli za vse. …
Žensko spolovilo je sestavljeno in več slojev in male sramne ustnice so kožica, ki obkroža vhod v nožnico. Kadar govorimo o povečanih malih sramnih ustnicah, je to dejansko videti kot nek privesek, ki se drži našega spolovila, tako je omejeno vsakodnevno gibanje, nošenje ozkih in oprijetih oblačil, med nošenjem spodnjega perila in kopalk pa se velikokrat zgodi, da ta kožica pogleda tudi izza roba perila.
Kako rešiti tegobo, kjer so male sramne ustnice povečane in moteče iz več stališč?
Operativni poseg o katerem se ne govori veliko, saj o intimnih predelih govorimo nekoliko zadržano, ker se nas še vedno oklepa misel, da so intimni predeli stvar vsakega posameznika in je nekaj kar je potrebno skrivati, zgolj iz sramu, se imenuje labioplastika. To je poseg, kjer gre pa za operativno korekcijo sramnih ustnic, tako male sramne ustnice zmanjšajo, ko so le te prevelike in prekrivajo velike sramne ustnice in onemogočajo normalni vstop v nožico. So velika ovira pri gibanju, največja težava pa je, da na nas povečane male sramne ustnice vplivajo psihološko, nam zmanjšujejo samozavest in se tako dosti težje predamo partnerju pri spolnem odnosu.
Kot poseg je labioplastika, kot že omenjeno operativni poseg, ki traja eno uro, male sramne ustnice privzdignejo ali jih zmanjšajo do te mere, da ne prihaja več do omenjenih omejitev. In kot vsak operativni poseg, je tudi labioplastika eden od tistih, po katerem je potrebno okrevanje, počitek in posebna nega. Tako okrevanje traja 10 do 14 dni, odvisno od posameznice, so pa obenem tudi stranski učinki okrevanja, ki se ravno tako razlikujejo glede na intenziteto posega.
Ob okrevanju in celjenju so prisotne manjše bolečine, saj gre za nežnejši del telesa, ki je bolj občutljive narave, bolečine s časoma izzvenijo, možno je tudi rahlo pikanje in v prvih dveh dneh težje uriniranje, saj urin zaradi svoje vsebnosti soli lahko draži operirani predel.
Vedno me je veselil poklic varuške, ampak ker nisem ravno imela podpore staršev, nisem šla na vzgojiteljsko šolo, ampak na ekonomsko. Čez celo srednjo šolo sem se tako grozno počutila, to nisem bila jaz, moj poklic je bil poklic varuške, kako zelo sem si ga želela. Na koncu srednje šole, sem že pošteno obupala, komaj sem jo naredila.
Ker nisem imela nobene želje iti študirat, saj so moje sanje bile čisto druge, mi je prijateljica svetovala, da pa naj pogledam, če bi lahko šla delat popoldansko privat šolo za vzgojiteljico. Ta ideja mi je ostala v glavi in nisem mogla prenehati razmišljati o tem. Na koncu je bilo tako, da sem se z starši le uspela dogovoriti in da sem na koncu postala po poklicu vzgojiteljica. Seveda sem dobila službo varuške, ker sem si to tudi želela in to se na razgovorih čuti. Tako nisem šla delat za vzgojiteljico v vrtec, ampak sem šla za varuško, ker mi je to bilo bolj všeč.
Danes imam podjetje in svoje varuške. To je poklic, ki zahteva veliko dela, spoštovanja, komunikacije, varuške morajo biti dobre, prijazne, odgovorne, srčne, to ni tako lahko, marsikatera bi rada bila varuška, a enostavno to ne more biti, ker nima vseh teh vrlin. Čuvanje otrok je še kako zahtevno delo in da prideš do dobre varuške potrebuješ izkušnje. Moje varuške so skoraj vse že same mame, tako da izkušnje dobiti tako, da si sam starš je nekaj najboljšega.
Danes sem srečna, tudi sama varujem otroke, kot vse zaposlene pri meni, ne bi rabila biti več varuška, lahko bi samo kontrolirala in vodila podjetje, a poklic varuške ne dam od sebe stran, tako da tudi sama čuvam vsako leto kar nekaj otrok, ker enostavno v tem uživam in se imam lepo.
Sam si nisem predstavljal, da je vnetje mehurja lahko tako hudo. Sem že poslušal kakšno žensko, tudi moja žena je že imela vnetje mehurja pa ni nikoli tako jamrala in se tožila, da jo boli, je pa res da je vedno šla do zdravnika, po tem sklepam, da je bolečina morala biti kar huda. No, jaz si nisem tako predstavljal vnetje mehurja, niti najmanj, mislil sem, da malo peče, ko greš na vodo in to je to.
Tak ose je pri meni začelo, peklo me je, ko sem šel na vodo in vedel sem da se nekaj dogaja. Še ženo sem vprašam, kako to da me peče na vodi, pa je rekla, naj bom pazljiv, ker je lahko vnetje mehurja in naj nikar ne čakam predolgo, ker se samo ne bo pozdravilo, ampak bo samo še huje. Seveda je nisem poslušal, ignoriral sem to bolečino. Po parih dneh pa je bolečina bila vedno hujša, jaz sem mislil, da bom znorel. Nisem mogel verjeti, da lahko tako zelo boli. Še sem mislil, da se bom pozdravil sam, zato sem začel piti čas za mehur a ni in ni bilo boljše.
Ko je bolečina bila že tako huda, da nisem mogel več normalno funkcionirati, sem se naročil pri zdravniku. Seveda je izvid urina in krvi pokazal hudi vnetje mehurja in takoj sem dobil tablete, da se pozdravim. Ta bolečina je ostajala še vedno, to je tako bolelo, da sem doma samo ležal, dokler niso prijele tablete. Danes razumem svojo ženo, kako močna ženska je, ker je že imela vnetje mehurja in je pol manj jamrala kot jaz, pravzaprav je sploh nisem jemal resno. Zdaj, ko bo nekdo imel vnetje mehurja, vem kako boli in vsakega bom jemal resno, ker bolečina je res huda, pa še pravi čas moraš do zdravnika, ne pa jaz, ko sem čakal in čakal, da sem imel potem najhujše vnetje mehurja in hude bolečine.
Zame so sedežne garniture center druženja, kjer se družite tako z družino, kot tudi z obiski. Dobro je potrebno premisliti, predenj greste v nakup, kajti kar hitro vam je lahko žal, ker niste upoštevali določne stvari, ki pa se je kasneje izkazala za zelo pomembno.
Kaj zame sedežne garniture morajo imeti:
Dober in kvalitetni material,
udobnost,
velikost,
naslonjalo za glavo,
raztegljivost.
Pri kvalitetnem materialu mislim predvsem, da se material sedežne garniture ne uničuje, torej ne trga in ne lupi. Pri udobnosti je pomembno, da se ti udobno in sproščeno namestiš in te po nekaj časa sedenja nič ne boli. Kar pa se tiče velikosti, sem seveda prepričana, da je najboljša tista, ki je kar se da za vaš prostor največja, nikar ne šparajte z velikostjo, le izmerite svoj maksimum v prostoru. Ja, naslonjalo za glavo, pa je obvezno, če seveda sedežne garniture niso tako visoke, da segajo do vrha vaše glave. Pa še raztegljivost sedežne, da v primeru večjega prostora lahko sedežno raztegnete.
Mi smo prvič kupili majno sedežno, to je bila največja napaka, ki smo jo naredili. Vsak dan smo se prerekali in bili živčni, dokler nam ni prekipelo in smo si šli pogledat velike sedežne garniture in eno tudi kupili. Od takrat je mir v hiši in ni več kričanja za prostor.
Če je več ljudi v hiši, so najboljše večje sedežne garniture, nikar ne kupujte dvoseda za v dnevno, potrebujete veliko sedežno, na kateri se boste lahko ulegli in še bo ostal prostor, da se lahko nekdo zraven vas usede.
Lahko pa rečem, da mi barva in stil pri sedežni nima takega velike pomena, kot je velikost in udobnost. Kaj si bodo lepe sedežne garniture, če so premajhne in neudobne. Saj si ne gledamo, ampak jih uporabljamo za uživanje, gledanje televizije, obiske in sprostitev.
Nekateri starši svojim otrokom, ko odrastejo ne pomagajo veliko, ali pa še celo pričakujejo, da otroci pomagajo njim, jaz pa sem drugačen, otroci še kako potrebujejo mojo pomoč in tokrat sem pomagal položiti parket in ne samo to, tudi finančno sem pomagal tako, da sem parket kupil jaz.
Smilijo se mi mladi, kajti dobro se zavedam, kako sem jaz bil nesrečen in kako sem moral garati, da sem si ustvaril dom, ko mi nihče takrat ni pomagal, za marsikatero stvar sem bil prikrajšan in sedaj je čas, da lahko svojemu sinu dam ravno to, kar sam nisem mogel imeti, da lahko gre z družino na dopust, ker mu jaz plačam parket in še kaj drugega, torej mu finančno pomagam, ker sam ne potrebujem.
Vem, da mi je sin še kako hvaležen zato, pa če tudi mi tega ne bi nikoli rekel, tako se mi vedno zahvali, vedno mi da vedeti, da me ima neizmerno rad in da je hvaležen za vso pomoč. Tokrat smo šli v akcijo polaganja parketa, jaz pravzaprav uživam, ko lahko delam pri sinu, to me veseli, prav polepša mi dneve, tako smo srečni vsi, sin ker mu pomagam in jaz ker vem, koliko mu to pomeni.
Pri vseh letih, ki jih imam za seboj, sem kar nekaj denarja prihranil, ko sem si enkrat zgradil življenje ga nisem več toliko potreboval, tako danes parket, drugič pa kaj drugega. Kmalu bo sin urejal notranje prostore in sigurno bom financiral en prostor ali bo to kopalnica, dnevna ali kuhinja pa še ne vem.
Tokrat polagamo parket in se imamo lepo. Z skupnimi močmi je vse lažje in preprosteje. Moj sin pravi, da pa mu je najlepše, ker ko se odločim tako kot sedaj, da bom dal denar za parket, ne kompliciram pri izbiri, ampak mu pustim odprte roke. Danes parket, jutri pa kaj drugega.
Sama nimam te izkušnje, moj brat pa je žal to doživel. Bila sem še majhna, vendar sem znala razumeti kaj kemoterapija je in vedela sem, da je težko biti v bolnici. Takrat, ko je moj brat izvedel za raka in da ga čaka kemoterapija, se je v našem domu vse spremilo. Kar nekaj časa ni bilo smeha, sproščenosti, veselja, dnevi so tekli, mi pa smo bolj tiho hodili eden mimo drugega. Vedela sem, da je brat hudo bolan, niso mogli skriti, ker je bolezen pretežka, da bi jo lahko skrival.
Kmalu je nastopila kemoterapija in vsi smo bili prestrašeni. Ker je moj brat bil takrat v bolnici, sem si želela, da bi bil doma, kar nekaj časa ga nisem videla, za moje starše pa se je ta čas ustavil, enostavno so živeli v upanju, da bo kemoterapija naredila kar je potrebno in da bo brat ozdravel.
Če me danes vprašate, kako se je počutil moj brat, verjetno obupno, vendar nikoli ni dal občutka, da bi se lahko kaj hudega zgodilo, bil je pozitivni, gledal je naprej in večkrat ga je bilo slišati, kaj vse še bo naredil in kaj vse ga še čaka. Nisem še srečala človeka, da bi toliko govoril o svoji prihodnosti, takrat mi je bilo čudno in tudi malo tečno, danes pa še kako razumem, zakaj je tako govoril. Čakala ga je kemoterapija in sam sebi je dajal upanje, da ne sme biti nič narobe, ker on ima še toliko stvari za ponarediti, da mora biti zdrav.
Moj brat je dal skozi veliko, kemoterapija je naredila svoje, od takrat naprej je drugačen, je poln veselja in energije do življenja, v očeh pa mu vidiš tisti strah, negotovost, ki se je boji, da bi se rak vrnil in da bi spet kemoterapija zaokrožila njegovo življenje, tega pa si ne želi nikoli več.…